Objavljeno na: 17.10.'10

Vabimo vas, da v svojih blogih priznate grehe na temo odvržnikov. Videli boste, kako vam bo lažje.

Nina: VESELIMO SE!

Večino svojih grehov, ki sem jih storila z odvržniki, se spomnim samo v obrisih. Veliko jih je bilo in Bog mi pomagaj.

Če se spomnim samo rojstni dni mojih otrok, ki so jih praznovali s prijateljčki. Takrat sem odvržnike dobesedno zlorabljala. Najprej se je praznovalo v vrtcu, nato še doma. Kot vestna mama sem vsakokrat odšla v trgovino in, Bog pomagaj, v voziček sem zbasala vse, kar se mi je zdelo, da potrebujemo za otroško rajanje: kozarčke, prtičke, krožničke in slamice. Vse je moralo biti okrašeno z otroškimi junaki: Superman, Spiderman, Sneguljčicami, Winx ... Za povrh sem znosila iz trgovine še nekaj kartonov sokov in ledenega čaja v plastenkah.

Potem ko so starši odpeljali svoje cukrčke domov, sem preprosto z zamahi rok zmetala vso navlako v vreče za smeti. In Bog pomagaj, pri tem sem še razmišljala, kako dobro, da je v meni končno prevladal praktični um in kako bistroumna je bila odločitev za odvržnike. Za vsega nekaj ur otroškega vrišča. Kaj drugega takrat nisem mislila.

Polona:  PAPIRNA VOJNA PO MOJE

Ta moj kontinuirani greh bi najbolje opisale prijateljice iz faksa. Vzorna dekleta, ki so mene, kreativno bitje s kaotičnimi (če sploh) zapisi iz predavanj vsa leta študija podpirale z njihovimi izvedbami. Koliko ur sem prečepela v kopirnicah in mrzlično razmišljala, ali bodo tri verzije zapiskov (od treh najbolj marljivih) dale dovolj znanja za spodobno oceno.

Če sem iskrena, se je moj papirni greh začel že leta prej, še v gimnaziji. Ampak pustimo to…

In po izpitih? No, ponavadi ne takoj, ampak kmalu, res kmalu po razglasitvi rezultatov (super – še en manj do diplome) so romali naravnost v smeti. Še pisani od raznobarvnih flomastrov, še dan prej najpomembnejša stvar na svetu … V trenutku pozabljeni in namenjeni le enemu – smetenju našega planeta.

Nato pa spet nov izpit, nove kopije. Tu pa so še ustni zagovori (tudi to znanje sem marljivo srkala iz zapiskov), tisoč in ena verzija seminarskih (ker se je vedno našel kak tiskarski škrat in je šla cela zadeva še enkrat »v print«) in tako veselo štiri leta … Da o verzijah diplome (ker je pač iz wordovega dokumenta težko brati) sploh ne govorimo.

In danes? Pisanih listkov, ki so še nedavno krasili moj službeni monitor – je bistveno manj. Nepotrebnih tiskanj neskončnega števila verzij dokumentov tudi. Počutim se bolje. Škoda, da sem za to porabila celo desetletje. In kubike papirja … Raje ne razmišljam, koliko dreves sem tako rekoč lastnoročno spravila »na oni svet«.

Saša: SERJEMO GA.

Dobesedno, skupaj z našim dveletnikom, ki zadnje leto in pol, odkar se prehranjuje tudi s hrano velikih, kaka v povprečju dvakrat na dan. Dete ima dobro prebavo, ni kaj, to pa pomeni dobrih 1.000 pokakanih plenic, h katerim prištejmo še ostale 4 plenice, ki mu jih zamenjamo v enem povprečnem dnevu (in se jih je v dveh letih nabralo že kakih 3.000). Doslej smo torej okolje obremenili s 4.000 plenicami za enkratno uporabo in tako okolje kot jaz se neskončno veseliva dneva, ko bo malček prešel na iztrebljanje, za katerim samo potegneš vodo.